7 vrst nevroloških testov

April 6, 2024

Živčni sistem v nizu organov in struktur, ki jih tvori živčno tkivo, ki so odgovorni za zbiranje in obdelavo signalov za nadzor in organizacijo drugih organov ter s tem dobijo pravilno interakcijo osebe z njihovim okoljem.

Znanost, odgovorna za preučevanje vse te kompleksne strukture, je nevrologija. Ki poskuša oceniti, diagnosticirati in zdraviti vse vrste motenj živčnega sistema. Za delo ocenjevanja in diagnoze smo razvili vrsto nevroloških testov ki medicinskemu osebju omogočajo opazovanje delovanja navedenega sistema.

Povezani članek: "15 najpogostejših nevroloških motenj"

Kaj so nevrološki testi?

Izvedemo nevrološke preiskave ali preglede, da preverimo, ali bolnikovi živčni sistem pravilno deluje. Ti testi so lahko bolj ali manj izčrpni, odvisno od tega, kaj zdravnik poskuša oceniti, poleg starosti ali stanja, v katerem je bolnik.

Pomen teh testov je v njihovi koristnosti pri odkrivanju morebitnih sprememb zgodaj , in tako odpraviti ali zmanjšati, kolikor je to mogoče, morebitne zapletov, ki se lahko pojavijo na dolgi rok.

Prvi testi, ki jih opravlja zdravnik, so fizični testi, pri katerih se s pomočjo kladiv, tuning vilic, svetilk itd. živčni sistem se preskusi.

Vidiki, ki so ovrednoteni pri tej vrsti nevrološkega pregleda, so:

Mentalno stanje (zavest)
Razmišljanja
Motorne sposobnosti
Senzorične zmogljivosti
Ravnovesje
Delovanje živcev
Usklajevanje

Vendar v primeru, da obstaja sum o morebitni spremembi katerega koli od teh vidikov, ima zdravstveni delavec na voljo veliko število specifičnih in zelo razkritih kliničnih testov v času diagnosticiranja katere koli vrste nevrološkega problema.

Vrste nevroloških testov

Obstaja več kot ducat testov za oceno stanja živčnega sistema, katera koli od njih bo bolj ali manj koristna, odvisno od tega, kaj želi zdravnik iskati.

Tukaj so nekateri pojasnjeni.

1. Angiografija možganov

Cerebralna angiografija, znana tudi kot arteriografija, je postopek za iskanje možnih vaskularnih singularnosti v možganih . Te nepravilnosti segajo od možnih anevrizmov možganov, ovir krvnih žil ali kapi, do možganskih vnetij ali malformacij v venah možganov.

Za odkrivanje katerekoli od teh nepravilnosti zdravnik injicira radioaktivno snov v eno od možganskih arterij, s čimer se vidijo morebitne žilne težave v možganih na radiografijah.

2. Elektroencefalogram (EEG)

Če potrebuje zdravnik, da spremlja delovanje možganov, je elektroencefalogram lahko njegov referenčni test. Med tem preskusom se na pacientovo glavo vstavi vrsta elektrod, ki te elektrode prenesejo električno aktivnost možganov na napravo, ki prebere omenjeno dejavnost in jo pretvori v sled električnega zapisa.

Prav tako, pacient je lahko izpostavljen različnim testom, v katerem je predstavljen z vrsto dražljajev, kot so luči, hrup ali celo zdravila . Na ta način lahko EEG zazna spremembe v vzorcih možganskih valov.

Če zdravstveni delavec meni, da je potrebno še dodatno zmanjšati iskanje ali ga narediti bolj izčrpno, je mogoče te elektrode postaviti neposredno v možgane pacienta s kirurškim rezom v bolnikovi lobanji.

Elektroencefalogram je zelo zanimiv pri diagnosticiranju bolezni ali sprememb, kot so

Brain tumorji
Psihiatrične motnje
Presnovne motnje
Poškodbe
Vnetje mozga ali hrbtenice
Bolezni motenj

3. Lumbalna punkcija

Lumbalne punkture se izvajajo s ciljem pridobitve vzorcev cerebrospinalne tekočine . To tekočino analiziramo, da preverimo krvavitve ali možganske krvavitve in merimo intrakranialni tlak. Cilj je diagnosticirati možno okužbo možganov ali kostnega mozga, kot so tiste, ki se pojavijo pri nekaterih nevroloških boleznih, kot so multipla skleroza ali meningitis.

Postopek, ki ga je treba upoštevati pri tem testu, se običajno začne s postavitvijo pacienta na eni strani in ga prosi za postavitev kolen ob prsnem košu. Zdravnik nato položi položaj med vretenci, na sredini katerega se bo prebodila. Po dajanju lokalnega anestetika zdravnik vstavi posebno iglo in izvleče majhen vzorec tekočine.

4. Računalniška tomografija (CT)

Ta test je del tako imenovanega ultrazvoka možganov , med katerimi so tudi magnetna resonanca in positronska emisijska tomografija. Prednost vseh njih je, da so neboleči in neinvazivni procesi.

Zahvaljujoč računalniški tomografiji so pridobljene hitre in jasne slike organov, možganov, tkiv in kosti.

Nevrološki CT lahko pomaga pri diferencialnih diagnozah pri nevroloških motnjah z več podobnimi lastnostmi. Poleg tega je še posebej učinkovito pri odkrivanju, med drugim:

Epilepsija
Encefalitis
Strdki ali intrakranialne krvavitve
Poškodbe možganov zaradi poškodbe
Tumorji in ciste možganov

Preskus traja okrog 20 minut, med katerim mora ostati pac v notranjosti komore CT. Za ta test mora oseba ostati zelo mirna, medtem ko rentgenski žarki skenirajo svoje telo z različnih zornih kotov.

Končni rezultat je več transverzalnih slik notranje strukture, v tem primeru notranje strukture možganov. Občasno se lahko kontrastna tekočina vnese v krvni obtok, da se olajša diferenciacija različnih možganskih tkiv.

5. Magnetna resonanca (MR)

Za pridobitev slik, pridobljenih z magnetno resonanco, uporabljamo radijske valove ki se ustvarjajo v aparatu in veliko magnetno polje, ki razkriva podrobnosti organov, tkiv, živcev in kosti.

Tako kot pri CT, mora pacient ostati ležeren in nepremičen ter na katerega je vstavljen v votlih cevi, obkroženih z velikim magnetom.

Med testom se okoli bolnika ustvari veliko magnetno polje in skozi vrsto reakcij se proizvaja resonančni signal iz različnih kotov pacientovega telesa. Specializirani računalnik obravnava ta resonanca tako, da jo pretvori v tridimenzionalno sliko ali dvodimenzionalno prečno sliko.

Prav tako obstaja funkcionalna magnetna resonanca, v kateri so slike krvnega pretoka različnih področij možganov pridobljene zaradi magnetnih lastnosti krvi.

6. Emisijska tomografija pozitrona (PET)

V pozitronski emisijski tomografiji lahko klinik dobi slike v dveh ali treh razsežnostih možganske aktivnosti . Ta slika se doseže z merjenjem radioaktivnih izotopov, vbrizganih v pacientov krvni obtok.

Te radioaktivne izotope, pritrjene na kemikalije, ki se peljejo v možgane, sledijo, medtem ko možgani opravljajo različne naloge. Medtem senzorji gama-ray pregledajo pacienta in računalnik obdeluje vse informacije, tako da jih prikazuje na zaslonu. Različne spojine lahko injiciramo, da preučujemo več kot eno funkcijo možganov naenkrat.

PET je še posebej koristno, ko gre za:

Odkrivanje okuženih tumorjev in tkiv
Določite spremembe možganov po porabi snovi ali poškodb
Ocenite bolnike z motnjami spomina
Ocenjevanje motenj konvulzije
Izmerite celični presnovek
Pokaži krvni tok

7. Evokirani potenciali

V izkrivljenem potencialnem testu je mogoče oceniti možne senzorične živčne težave , kot tudi potrjujejo nekatere nevrološke razmere, kot so tumorji možganov, lajšanje mozga ali multiple skleroze.

Ti potenciali ali odzivni odgovori umerjajo električne signale, ki jih vizualni, zvočni ali otipljivi dražljaji pošiljajo v možgane.

Z uporabo elektrodnih igel se ocenjuje živčne poškodbe. Par teh elektrod meri elektrofiziološki odziv dražljajev na pacientovi lasišču in drugi par se postavi na območje telesa, ki ga je treba pregledati. Nato zdravnik opazi čas, potreben za impulz, ki je bil dosežen za možgane.

Drugi testi, ki se pogosto uporabljajo pri vrednotenju in diagnozi nevronskih motenj, so: